1/ Kaj si bo narod mislil? Ritual slovenske državnosti, Peter Simonič, Ljubljana 2009
Peter Simonič analizira osrednje proslave od dnevu državnosti na Trgu republike in v Cankarjevem domu v Ljubljani od leta 1991 do 2005. Opisuje jih v odnosu do politike in gospodarstva, globalizacije in neoliberalizma, uprizoritvenih umetnosti, dediščine in mitologije, kulturnega menedžmenta, multikulturnosti in množičnih medijev ter drugih dejavnikov, ki so oblikovali kolektivno zavest oziroma so vplivali na konstrukcijo nacionalne prostorsko-časovne resničnosti v obdobju slovenske tranzicije. Gre za prvo etnološko monografijo, ki kot informatorje vključuje vidnejše slovenske politike, navaja pa tudi kritična razmišljanja režiserjev, scenaristov, menedžerjev, novinarjev in drugih. Monografija prinaša številne fotografije, grafe in druge priloge, zato bo uporabna kot register nesnovne dediščine iz obdobja velikega nacionalnega prehoda. »Praznovanja državnosti niso le prazne formalnosti, temveč gre pri prireditvah tako po njihovi vsebini kot tudi formi za 'vzgojo množic’. Tisto, kar vidijo neposredni ali televizijski gledalci na javnih prireditvah v Dnevu državnosti, je reprezentacija nacionalnega, podana v retoriki vladajoče elite in z uporabo pragmatičnega jezika razpoložljivih možnosti. Z vsakoletnim enournim »odrenjem nacionalnega« ob priliki javnih svečanosti ob Dnevu državnosti namreč njegovi naročniki in ustvarjalci predstavljajo pomembne ideje in vrednote ter jih napolnjujejo s čustvi. Z njihovo pomočjo si prizadevajo oblikovati določeno podobo sveta, ki naj nato služi kot temelj percepcije in dejanj. S tem pa udeležencem teh prireditev, njihovim televizijskim gledalcem in državljanom na sploh ponujajo orodje, s katerim si pomagajo ustvariti tako podobo države, ki jo je mogoče občudovati, se iz nje učiti in se zanjo, navsezadnje, tudi boriti. (iz recenzije dr. Božidarja Jezernika)
https://knjigarna.ff.uni-lj.si/si/izdelek/1259/kaj-si-bo-narod-mislil/
2/ Zven in pomen. Študije o slovenskem pesniškem jeziku, Boris A. Novak, Ljubljana 2005
Boris A. Novak je redni profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, v javnosti pa je bolj znan kot pesnik, dramatik, prevajalec ter avtor del za otroke in mladino. Novak je že na začetku svoje pesniške poti definiral svojo poetiko z geslom »V poeziji zven pomeni in pomen zveni«, to geslo pa je postavil tudi za motto zbirke študij o slovenskem pesniškem jeziku Zven in pomen. Knjiga je razdeljena na tri sklope. Prvi sklop je naslovljen »Prešeren: temeljni model slovenskega pesniškega jezika«, v njem pa sta najbolj zanimivi analizi trubadurskih elementov pri Prešernu ter njegove vloge pri formiranju sonetnega venca kot umetniške oblike. Drugi sklop z naslovom »Kriza verza« obravnava prelom med vezano besedo in prostim verzom v prvi polovici 20. stoletja ter tri različne poetološke odgovore na to dilemo (Ivana Preglja, Srečka Kosovela in Edvarda Kocbeka). Tretji sklop s pomenljivim naslovom »Skladnost zvena, ritmotvornost skladnje, neskladje sveta« je posvečen poetikam izbranih sodobnih slovenskih pesnikov in pesnic, pesniškemu jeziku Kajetana Koviča, Daneta Zajca, Svetlane Makarovič, Milana Dekleve, Iva Svetine, Andreja Brvarja, Berte Bojetu, Josipa Ostija, Aleša Debeljaka in Maje Vidmar.
https://knjigarna.ff.uni-lj.si/si/izdelek/1115/zven-in-pomen/
3/ Dolga pot pravic žensk: pravna in politična zgodovina žensk na Slovenskem, ur. Marta Verginella, Ljubljana 2013
Zgodovina žensk in spola, ki jo zajema in osvetljuje ta knjiga, potrjuje krhkost evolucijske logike, ki se hrani z dvoumji in dopušča, da se dosežene pravice in normativni standardi lahko porušijo, ponuja pa nam tudi razmislek o bolj ali manj pretanjenih mehanizmih in dinamikah nadvlade moškega spola nad ženskim, predvsem pa nas seznanja z dolgotrajnimi odmiki norm od prakse in razlogi, zaradi katerih so se pravni standardi tudi na Slovenskem glede političnih in civilnih pravic žensk spreminjali v času in ne nujno v njihovo korist.
4/ Nacionalna identiteta kot imperialna zapuščina: uvod v slovensko etnomitologijo, Bojan Baskar, Ljubljana 2015
Nacionalna identiteta se ne rodi sama iz sebe, iz svoje domnevne notranje, avtohtone moči, in tudi ne iz nasprotovanja imperiju, ki mu je ljudstvo podvrženo. Je bolj eksogena kakor endogena, ker je temeljno določena z imperialnim okvirjem, v katerem se poraja (oziroma, ki jo poraja). Za nameček je narodotvorni proces, proces oblikovanja nacionalne identitete, proces neštetih replikacij. Nacionalna gibanja preteklih dveh stoletij so kakor dvorana zrcal, kjer se ista slika postoteri in kjer se agentje izgradnje nacionalne identitete ozirajo po praksah agentov sosednih, tudi »sovražnih« narodov, si sposojajo njihove postopke ter oponašajo drug drugega. Imperij ni Herderjev »trojanski konj« in ni »protinaravna spaka«, ki je po naravni nujnosti obsojena na razpad, na razkroj na nacije kot naravne elemente te protinaravne konstrukcije. Sodobna preučevanja imperija ugotavljajo, da je linearni razvoj od imperija k naciji utvara romantičnega nacionalizma. Imperij in nacija le prehajata drug v drugega. Imperij je razvojni moment nacije prav toliko, kolikor je nacija razvojni moment imperija. Pričujoča knjiga analizira izbrane slovenske etnične mite in demonstrira, da so se generirali v dialektični igri imperija in nacije. S kombinacijo metodoloških prijemov historične in socialne antropologije ter historične sociologije dokazuje, da veljajo teoretska spoznanja primerjalnih preučevanj imperijev tudi za slovenski primer, in prispeva k njihovemu nadaljnjemu razvoju.
https://knjigarna.ff.uni-lj.si/si/izdelek/1641/nacionalna-identiteta-kot-imperialna-zapuscina/
5/ Jugoslavija v času. Devetdeset let od nastanka prve jugoslovanske države / Yugoslavia through time. Ninety Years Since the Formation of the First, ur. Bojan Balkovec, Ljubljana 2009
Petnajsti zvezek zbirke Historia je skupek prispevkov z različnih področij raziskovanja zgodovine življenja v nekdanji skupni državi. Avtorji so iz Srbije, Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Madžarske in Slovenije. Prispevki predstavljajo vprašanja in dileme, s katerimi so se srečevali po nastanku skupne države l. 1918. Gospodarska, politična in kulturna vprašanja so bila v vsakem okolju razumljena na svoj način. Tudi predlogi reševanja so temeljili na nekaterih preteklih izkušnjah, a včasih tudi na temelju strahu pred spremembami. Pomembnost monografije je tudi v skupnem nastopu piscev, ki se ukvarjajo s podobnimi vprašanji, ki jih po letu 1918 niso imeli mnogokrat možnost predstavljati na skupnem mestu.
https://knjigarna.ff.uni-lj.si/si/izdelek/1229/jugoslavija-v-casu-yugoslavia-through-time/
6/ Besedilne vrste v spontanem govoru, Mojca Smolej, Ljubljana 2012
Avtorica skuša na podlagi konkretnih besedil iz svojega korpusa predstaviti nekaj pomembnih diskurzivnih dejstev, namreč, da so besedilne uresničitve odvisne predvsem od medosebnega razmerja udeležencev v sporazumevanju, ne pa le od besedilnovrstne norme. … Študija v marsičem odstira nove poglede na spontani govorjeni diskurz v slovenščini in pričakovati je, da bo postala eno od izhodiščnih del za nadaljnje proučevanje govorjene slovenščine. (iz recenzij)
https://knjigarna.ff.uni-lj.si/si/izdelek/1361/besedilne-vrste-v-spontanem-govoru/
7/ Podoba tujega v slovenski književnosti. Podoba Slovenije in Slovencev v tuji književnosti. Imagološko berilo, ur. Tone Smolej, Ljubljana 2012
Imagologija, ki je ena najbolj interdisciplinarnih panog primerjalne književnosti, se ukvarja s podobami tujih dežel in narodov v posameznih književnostih. Pričujoči zbornik je razdeljen na dva dela. V prvem (Podobe tujega v slovenski književnosti) se strokovnjaki ukvarjajo s podobami Madžarov, Slovanov, Židov, Avstrijcev, Italijanov ter Špancev v slovenski književnosti. Drugi del (Podoba Slovenije in Slovencev v tuji književnosti) pa je osredinjen na naše podobe v hrvaški, nemški, italijanski, južnoameriški in francoski književnosti. Posebno težo ima uvodni prispevek Daniel-Henrija Pageauxa s pariške Sorbone, ki je eden najuglednejših svetovnih literarnih imagologov.
8/ Arheologija sećanja – spomenici i identiteti u Srbiji 1918-1989, Olga Manojlović Pintar, Beograd 2014
Knjiga analizira vremena u kojima su državni, nacionalni, klasni simboli snažno definisali i ispunjavali javno polje i gradili identitet pojedinaca i grupa. Izdvajajući spomenike kao specifične topose koji su mapirali pejzaž sećanja i istorijsku kulturu zajednica, ona prati procese uprostoravanja političkih i idejnih sistema vrednosti i načine artikulisanja ideologija. Spomenike različitih istorijskih perioda, režima i ideologija prepoznaje kao arheološke artefakate, odnosno materijalne tragove društava koja su ih podizala ili uništavala. Pri tome, ne ispituje istinitost istorijskih predstava niti validnost različitih tumačenja, već pokušava da sagleda okvire unutar kojih su definisani ideološki postulati i podstican društveni aktivizam.
9/ Slavenski jezici u usporedbi s hrvatskim III, ur. Dubravka Sesar, Zagreb 2013
Biblioteka posiada w swoich zbiorach również poprzednie tomy redagowane przez prof. D. Sesar: Slavenski jezici u usporedbi s hrvatskim I, Zagreb 2009 i Slavenski jezici u usporedbi s hrvatskim II, Zagreb 2011.